Knjigajmo Migajmo

Knjige v življenju Vikija Grošlja

13.12.2011

»Danes, v zrelejših letih, lahko trezneje presojam dogodke, ki so vplivali na moje življenje in ga zaznamovali. Mednje brez dvoma sodijo knjige, ki so mi veliko dale in me po svoje oblikovale,« pravi Viki Grošelj, alpinist, pedagog in pisec.

Ljubezen do knjig in branja se je v njem prebudila že v otroštvu: »Eno velikih odkritij osnovne šole je bila knjižnica. Izposoja v glavnem pravljic na začetku ter njihovo navdušeno branje, to je bilo nekaj zame. Skoznje se mi je začel razpirati pogled na svet vsaj tako, kot mi ga je vaški kino, v katerem sem po večkrat preždel vsak konec tedna,« se spominja danes.

V četrtem razredu se mu je približala poezija. Osnovnošolska ljubezen ga je »butnila« s tako silo, da se je mimogrede na pamet naučil vse Prešernove gazele in še kaj. »Pa mi to pri ljubezni sicer ni čisto nič pomagalo, ostala pa mi je velika želja po branju tudi poezije in danes ne vem, katerih knjig sem prebral več. Knjig poezije ali proze.«

Kasneje, ko se je proti koncu osnovne šole seznanil s plezanjem, so tudi knjige s to tematiko postale stalnica njegovega branja. Spremljale so ga povsod. »Še posebej v Himalajo, kjer smo si na večmesečnih odpravah iz prinešenih knjig uredili prave knjižnice. Tam so prišle na vrsto tudi najdebelejše, za katere doma preprosto ni bilo dovolj časa. Leta  1979, ko smo prvič plezali na Everest, so bile v knjižnici med drugimi kar tri zbirke pesmi Janeza Menarta. To sem mu s pozdravno razglednico sporočil in po odpravi sva se prav zaradi tega tudi spoznala.«  

In nenazadnje, drobna oguljena knjiga, natisnjena na začetku prejšnjega stoletja, Transhimalaja Svena Hedina je »kriva«, da je spoznal tudi svojo ženo. Eno njunih najljubših druženj je, ko skupaj bereta kakšno dobro knjigo, si jo pulita z rok, jo komentirata, se zabavata in ob njej uživata.

Foto: Diana Anđelič
Javna agencija za knjigo Republike Slovenije