Knjigajmo Migajmo

Polona Požgan z Radia Center prebira pravljice

14.03.2012
Pridiganje o nujnosti branja knjig je marsikomu priskutilo to odlično strast, ki jo lahko doživimo le ob listanju papirja, prekritega s tiskarskim črnilom. Knjige je potrebno čutiti, želeti imeti v rokah, vonjati in vez z njimi se mora zgoditi tako kot v ljubezni - na prvi pogled. Takrat dobi domišljija zalet, takrat se možgančki počutijo svobodno. Kadarkoli zaidem v knjigarno (to pa je kar pogosto), me zagotovo vsaj ena knjiga "pogleda" tako posebno, da se ji ne morem upreti. Vsaka, tudi taka, ki me ne navduši najbolj, pusti poseben vtis in pečat v mojem življenju. Vsaka mi nekaj da: spoznanje, občutek, nasvet, ljubezen, čustva, razočaranje, veselje, sprostitev ...
Najbolj privlačno pri branju se mi zdi dejstvo, da lahko samo pri tej obliki komunikacije moja, tvoja ali njegova zgodba dobijo vsaka svojo podobo, čeprav so zasnovane na enakih besedah, v enakem zaporedju. Pri filmu slika ne dopušča domišljijskih interpretacij, pri stripih prav tako ne in v drugih vizualnih medijih tudi ne.
Zadnje čase poleg strokovne literature najbolj intenzivno prebiram otroške knjige, mojemu sinu Maksu in sebi. In spet opažam, da je modrost vsega življenja in sveta skrita v pravljicah, če jih le znamo prebirati. Najljubši so mi junaki, ki so malce navihani, dobrosrčni in na koncu rešijo svoje prijatelje ali pa se poročijo s svojo izbranko in srečno živijo do konca svojih dni. Čisto z lahkoto se poistovetim s Petrom Panom ali z Groznim Gašperjem, pa Desina Anica mi je tudi všeč … pravzaprav bi bila najraje vsak dan kdo drug.
Javna agencija za knjigo Republike Slovenije